VEČERA, KI SLOVENSKEMU FILMU
VLIVATA UPANJE
napisal: Goran Vojnović
Prejšnji teden se je v
torek in sredo v ljubljanskem Kinodvoru premierno zavrtelo kar deset igranih
študentskih filmov. V torek je bila dvorana 'zgolj' nabito polna, v sredo, ko
je bilo na sporedu pet diplomskih del, pa je približno tretjina obiskovalcev
ostala brez svojega sedeža. Mnogi med njimi so tako program spremljali kar
stoje. A če je ta 'diplomska' generacija na čelu z Matevžem Luzarjem in
Slobodanom Maksimovićem s svojimi prvimi igranimi dosežki vzbudila upravičeno
zanimanje in velika pričakovanja, so nas prijetno presenetili tudi vsi drugi,
ki so se predstavili v Kinodvoru.
Ob koncu sta morda po kvaliteti Luzar in Maksimović resda nekoliko izstopala, a jima brez težav ob bok postavimo tudi filme Borisa Dolenca, Milene Olip, Kaje Tokuhishe in Urške Menart. Toda pojdimo po vrsti.
Prvi večer smo si ogledali štiri prvence in en diplomski film. Proti oknu Barbare Zemljič je pripoved o verni materi, ki skuša v majhnem mestecu pred sosedi in pred seboj prikriti dejstvo, da je njena hči v življenju izbrala drugačno pot in se odločila za hinduizem. Barbara lepo pripravlja teren za spopad med materjo in hčero, a film malce prehitro spelje v spravljive in všečne tone. Ob dobri scenografiji in fotografiji nekoliko zmoti le nepotrebna uporaba pravilne slovenščine.
V pripovednem smislu gotovo najbolj izstopajoč letošnji film je Osa Kaje Tokuhisha. V tem samosvojem pravljičnem filmu blesti Uroš Smolej v vlogi simpatične nadležne ose, ki kroji duhovit in domiselen sanjski svet speče študentke. Kaja je lepo izpeljala enostavno zamisel, pri čemer je uspešno pomešala filmsko in gledališko govorico ter naredila vizualno dodelan film.
Nejc Gazvoda se je predstavil s filmom Bordo rdeča, ekranizaciji njegove pred kratkim objavljene kratke zgodbe. Simpatični pripovedi o mladeniču, ki se zagleda v dekle starejšega brata, se vidi, da je pri prenosu v filmski jezik izgubila nekaj krhke občutljivosti, ki krasi Nejčevo pisanje, a tudi to, da Nejčeve zgodbe, ko se bo kot režiser izpopolnil, čaka lepo filmsko življenje. V filmu se izkažejo mladi igralci Jurij Drevenšek, Nina Ivanišin in Matej Puc.
Med vsemi prvenci pa je morda najbolj zrelo delo film Srce je žalostno Milene Olip, ki je s pomočjo dveh svojih sovaščanov, naturščikov, v bližnji okolici Ljubljane pričarala pristno domače vzdušje koroške vasice in vanjo postavljeno zgodbo o osamljenosti in izgubi sina, ki je za vedno zapustil rojstno hišo.
Prvega večera je serijo zelo
dobrih diplomskih del napovedal Darko Sinko, ki se po uvodnem prizoru, kjer se
starši v vrtcu odločajo o tem, ali bo otroke obdaroval Božiček ali Dedek Mraz, vrne
v leto 1983, ko se mora nekajletni deček odločiti ali bo za kazen tepen, ali pa
bo izpustil obdarovanje v vrtcu. Ob subtilnem komentarju današnjih ideoloških
sporov, filmu z naslovom Dedek Mraz poseben pečat daje otroška igralska zasedba na
čelu z izjemnim Anžetom Stopajnikom.
Navdušujoči sredin večer je začela Urška Menart s filmom To je Slovenija, enostavno in učinkovito pripovedjo o fantu, ki se pridruži obritoglavcem, a se kmalu zagleda v sestrino sošolko iz Niša, zaradi česar ga njegovi prijatelji grobo pretepejo. Ob dobri režiji film odlikujejo predvsem igralci Aljaž Jovanovič, Jurij Drevenšek, Matevž Luzar, Tina Vrbnjak in Maruša Kink.
Pripovedno soroden, a precej bolj komičen film Agape, je režiral Slobodan Maksimović. V njem se mlada nuna zagleda v razposajenega računalničarja, ki v oddaljeni samostan napeljuje širokopasovni internet. Skladno izpeljana hudomušna pripoved, ki lepo prikaže vzplamtevanje zatrtih čustvev mlade Melise (spet odlična Nina Ivanišin), se odlikuje predvsem s premišljeno doziranim humorjem, za katerega poskrbi kvartet starejših nun (Štefka Drolc, Jožica Avbelj, Ljerka Belak, Alenka Kozolc).
Avtorsko najmočnejši izdelek pa je bržkone Vučko Matevža Luzarja, ki je že s svojim prvencem Prezgodaj dva metra spodaj pobral vrsto mednarodnih in domačih nagrad. Tokrat klasično zgodbo nadomesti prefinjeno nizanje duhovitih prizorov iz življenja osamljenega upokojenca, ki se zaman trudi najti sogovornika, vse dokler ne naleti na mlada mormona (odlična Uroš Kaurin in Klemen Slakonja). Matevževa črnobela minimalka nam razkrije režiserja, ki zmore povedati veliko zgodbo tudi s tako vsakdanjimi dogodki kot sta obisk trgovine in sprehajanje sosedovega psa.
Za pripovedni minimalizem se je odločil tudi Jernej Kastelec v filmu Klepet s Piko, kjer naveličana zakonca na medmrežju odkrijeta sorodni duši, a kmalu presenečena ugotovita, da sta se dopisovala drug z drugim. To sproži skoraj usodni spor, ob koncu pa njuno razmerje vendarle zapelje v pravo smer. Jernejev pristop je suveren in odtehtan, a tudi nekoliko zadržan. Njegov film bi si zato lahko privoščil kanček humorja in pozitivne norosti.
Za konec smo si ogledali še
enega najambicioznejših filmov v zgodovini ljubljanske akademije, ki je
nastajal več kot dve leti. Boris Dolenc je posnel atraktiven znanstveno
fantastični film Embrio, ki se odvija v računalniško oblikovanem filmskem prostoru in pripoveduje
zgodbo iz prihodnosti, ko mora za vsako rojstvo nekdo prostovoljno umreti. Embrio
je dober film, težava pa
se je pokazala v tem, da v kratki formi ob tako atraktivni scenografiji zgodba
težko stopi v ospredje. Boris bi zato po vzoru na Georgea Lucasa in njegov
študentski film Electronic Labyrinth THX 1138 4EB, ki ga je Lucas preoblikoval
v svoj kultni prvenec THX 1138, lahko razmislil o tem, da svoj film raztegne v
celovečerno obliko.
Dolgi navdušujoči aplavzi
in mnoge iskrene čestitke, ki so jih v torek in sredo prejemali študentje za
svoja dela, poleg tega, da imamo opraviti z novo nadarjeno generacijo mladih
filmarjev, ki jo glede na videno zaznamuje želja po komunikaciji z gledalcem in
sposobnost pripovedovanja presunljivih filmskih zgodb, pričajo tudi o tem, da
so na AGRFT v preteklih letih vsi, ki v skromnih pogojih skrbijo za produkcijo
študentskih filmov, delali dobro. Uspehi akademijskih filmov zdaj neprekinjeno
trajajo že več let, kar navsezadnje priča o kakovostnem pedagoškem delu.